Ob praprotih nam misli same uidejo v tisti fantazijski svet, ki je obstajal pred 200 miljoni leti, v mogočne praprotne gozdove, ki jih danes kurimo v “neskončnih” zalog premoga kot ostanek prazgodovina naše zemlje. Praproti uvrščamo v eno tistih skupin rastlin, ki jim sama rečem pogojno užitne. Ob ustrezni pripravi praproti občasno vključujemo tudi v prehrano. Užitne vrste praprati pri nas so:
- orlova praprot
- glistovnica
- podborka
- navadna peruša
Praproti uporabljamo za hrano le, ko so še čisto mlade, spomladi ko poženejo svoje polžasto zavite listne poganjke.
.
Zakaj pravimo, da so pogojno užitne?
Sama o rastlinah večkrat rečem, da so pogojno užitne. Tu je seznam veliko užitnih rastlin. Če bi vedeli kaj več o zelenjavi, bi za prenekatero od njih rekli enako. Vse naštete praproti, ki jih lahko uporabljamo v prehrani, vsebujejo dve spojini, zaradi katerih jim pravim pogojno užitne.
Ena teh nezaželjenih snovi je encim tiaminaza, ki v telesu razgrajuje kompleks vitamina B. Ta encim v majhnih količinah ni škodljiv, pri prekomernem in rednem uživanju pa bi lahko povzročil hude zdravstvene težave. Tiaminaza je prisotna tudi v nekaterih školjkah in rakih in se pri termični obdelavi uniči.
Druga snov, ki je problematična v praprotih, pa so rakotvorni glikozidi. V orlovi praproti je taka karcinogena spojina ptakvilozid, ki povzroča predvsem raka žrela in želodca. Ne le za človeka, tudi za živino je praprot v prekomernih količinah lahko nevarna.
Veliko teh snovi se z ustrezno pripravo praproti izloči iz rastline, kljub temu pa uživanje praproti omejimo le na delikatesno posebnost in nikoli ne pretiravamo. V nekaterih regijah Japonske in Velike Britanjije, kjer so v prehrano redno vključevali praproti, so ugotovili povečano incidenco rakavih obolenj (1).
Poleg tega praproti veljajo za rastline s povečano vsebnostjo radioaktivnih elementov.
.
Kaj pater Ašič zapiše o praprotih?
Kljub novejšim dejstvom o strupenih spojinah iz praproti, pa so že včasih vedeli, da so praproti v prekomernih količinah strupene. Za določene zdravstvene težave so jih vseeno uporabljali. Vedno v časovno omejeni kuri in večinoma le zunanje. Tudi pater Ašič ima v svoji knjigi zdravilnih zelišč vključeno orlovo praprot. O njej piše:
- Blazina natlačena s praprotjo je najbolj zdravo ležišče, ki si ga moremo misliti. Na njem utrujenost kar izpuhti.
- Bolhe, stenice in uši ne prenesejo vonja praproti, zato se jih lahko znebimo na ta način.
- Suha praprot v čevljih preganja utrujenost in greje noge.
- V žganju namočena korenika je sredstvo proti putiki in revmi.
- Praprotin izvleček v domačem kisu pomaga pri opeklinah.
- Praprot notranje uporabljamo previdno v primeru glist in trakulje.
- Nosečnice ne smejo uživati praproti, niti na njej ležati.
.
Kje rastejo in kje jih nabiramo?
Vse naše praproti so vezane večinoma na t.i. acidofilne svetle gozdove. Velikokrat zarastejo poseke in pogorišča od nižin do podalpskih področij. Praproti imajo sposobnost hitrega vegetativnega razmnoževanja, zato lahko v kratkem času porastejo velike površine, ki postanejo zaradi njih slabo prehodne.
Listje praproti kmetje pogosto nabirajo kot steljo za domače živali, včasih pa so vedeli, da so določene praproti prave za pripravo posebnih kompostov namenjenih gnojenju prav določene kulturne rastline. Če še kje obstaja to staro znanje, ga ne pozabite ohraniti. Tako naj bi kompost za krompir vseboval tudi nekaj orlove praproti.
.
Opis užitnih praproti v Sloveniji
Orlova praprot, Pteridium aquilinum, je dobila ime po orlu, saj naj bi na neki stopnji rasti imela obliko dvoglavega orla. Je najpogostejša praprot pri nas.
Navadna glistovnica, Dryopteris filix-mas, je pogosta vrsta po vsej severni polobli, čeprav je v Ameriki manj pogosta. V zeliščarstvu se uporablja kot zdravilo za notranje zajedalce. Pogosto zasledimo, da je strupena, a boljši izraz je kot smo spoznali pogojno užitna. Poznamo tudi nekaj drugih vrst glistovnic, ki so si med seboj bolj ali manj podobne, njihova užitna vrednost pa ni potrjena.
Podborka, Athyrium filix-femina. Na prvi pogled jo težko ločimo od glistovnice. Po latinskem imenu vidimo, da so jo včasih imeli za žensko rastlino glistovnice.
Navadna peruša, Matteuccia struthiopteris, pogosto raste divje v naravi, hkrati pa je priljubljena okrasna praprot v okrasnih in kmečkih vrtovih. Spoznamo jo po značilni rasti (uvodna slika tega bloga). Ponavadi raste v sestojih in le kratek čas lahko nabiramo njene mlade, še zavite poganjke. Nekaterim je vonj surovih listov neprijeten, meni se zdi nevrtalno zelen.
V angleškem jeziku vse te praproti imenujejo “fiddleheads”, saj s svojo zavitostjo posnemajo polže violine in drugih godal. V nekaterih restavracijah veljajo za specialiteto.
.
Kako pripravimo praproti, da so užitne?
Poganjki praproti so užitni le, ko so mladi in še čvrsto zaviti v kroge. Le pri orlovi praproti poleg zavitkov utrgamo še manjši del stebla.
Zapiski o tem, kako pripraviti praproti, da bodo užitne, so zelo raznoliki. Nekateri pravijo, da jih prevremo v treh vodah in vodo vsakič zavržemo. Drugi jih namakajo v soljeni hladni vodi od 24 do 48 ur in jih nato skuhajo, vodo zavržejo in dodatno popražijo. Dario v svoji knjigi opiše, da na Japonskem orlovo praprot potresejo s pepelom, prelijejo z vrelo vodo in pustijo čez noč. Nekateri praproti kuhajo vsaj pol ure.
Seveda se od vseh različnih načinov obdelave lahko izgubimo. Zato jaz naredim tako, da jih najprej namakam v (neslani) vodi 24 ur, nato pa jih 3-krat dobro, dobro prekuham. Soli ne dodam, ker potem praproti malo potemnijo. Uporabnih analiz, koliko škodljivih spojin se s prekuhavanjem razgradi, ni. Zato enostavno ravnamo po pravilu, da praproti jemo le tu in tam. Dvakrat v sezoni je popolnoma dovolj. Takrat jih v vsakem primeru dlje časa namakamo in vremo vsaj 15 minut.
Ko smo poganjke dobro skuhali, jih lahko dodamo različnim jedem, ali pa jih popražimo na maščobi, dodamo nekaj medeno-gorčične omake in postrežemo kot prilogo. Vedno po malem torej.
.
