Divja hrana, užitne divje rastline? Hm, spet kakšna prehranska modna muha, ki se zelo fino sliši, od nje pa je morda bore malo? Ne, tokrat pa ne! Divje je tisto, ki človeka neposredno obkroža. Ko stopimo iz svojih domov, smo slej ko prej na tleh, poraščenih z mnogimi divjimi rastlinami, na katerih si ljudje sicer radi spočijejo oči, le redko pa jih poznajo, kaj šele, da bi v njih prepoznali uporabno vrednost.

Ko razmišljamo o človeštvu in dejstvu, da poseljujemo določena območja naše oble, se nekako logično poraja misel, da moramo potemtakem od teh območij znati tudi preživeti. Nekdaj je bilo to povsem samoumevno in edino važno, edino možno, danes pa industrijska hrana iz trgovinskih polic omogoča, da se človek s to mislijo ne ukvarja, nima občutka, kje živi in kaj poje, kar pa je kot pravi magister biologije Stipe Hačimović (2014) t. i. barbarstvo. Ko se izgubi nit, ki veže človeka z naravnim okoljem, pride do vrste nepazljivosti in “hedonistične malomarnosti”. Kajti ko do nečesa/nekoga nimamo pravega odnosa/spoštovanja, bomo to ali tega zelo težko varovali, kaj šele da bi iz njega izvlekli tisto najboljše, za “srečo” obeh, za nekakšno bivanjsko simbiozo.

Če od svojega okolja brez odvisnosti od trgovin ne znamo preživeti, bi se morda morali preseliti nekam, kjer bi znali. Vendar slutnja pravi, da ne bi bilo slabo najprej usmeriti vse moči v učenje tukaj in zdaj, da dobimo oprijemljiv otip tega, kje se sploh zares nahajamo. Informacija nas zna presenetiti. Ko nadenemo raziskovalna očala se nam predstavi obilje narave, mnoge užitne divje rastline, ki jih je v slovenski deželi z visoko biodiverziteto zares obilno. Tukaj nastopi divjina, ki je do neolitika in človekovega začetka gojenja predstavljala edini vir hrane. Ta divjina je še vedno z nami in z nekaj znanja prav nihče ne bi rabil biti lačen. Ker pa je človekova pamet in iznajdljivost prišla do tega, da je z odbiranjem semen divjih rastlin in skrbno nego počasi uspela vzgojiti zelenjavne kulture, ki so večje in bolj nasitne, imamo možnost odličnih divje – gojenih kombinacij.

Užitne divje rastline

.

Zakaj bi jedel užitne divje rastline?

Danes bi se verjetno večina ljudi že strinjala o pomembnosti, da je naša hrana ekološka, lokalna, vendar zakaj pa divja? Če vas samo dejstvo, da v Sloveniji obstaja 2/3 užitnih divje rastočih rastlinskih vrst ne prepriča, pa dodajmo izsledek, ki pravi, da so divje rastline v povprečju 3-4-krat bogatejše z vitamini in minerali kot gojena zelenjava (Cortese, 2020). Pri nekaterih rastlinah, na primer pri krompirjevki, je to razmerje še bistveno izrazitejše, tudi do 100-krat.

Samoniklo rastje je tisto, ki se vsak dan bori za preživetje v pogosto ekstremnih pogojih slabe prsti, skalnatega terena, močvirnih tal, suhih travnikov, zato v sebi razvije več zdravilnih učinkovin kot pa rastje, ki ga človek gostoljubno goji in neguje. Takšne rastline z našo zelenjavo vred so tako rekoč razvajene in v primerjavi z divjimi rastlinami “prazne”. Ker jim je preveč lagodno, za lastno preživetje ne rabijo razvijat zaščitnih antioksidantov in drugih zdravju koristnih učinkovin (Lončar, 2012). Divja hrana je torej prehransko “gostejša” – ima večjo biološko vrednost, kar pomeni, da nas ne le nahrani, temveč podpre tudi vse življenjske procese v smer krepkega in stabilnega zdravja (Hečimović, 2020).

Ko razmišljamo o smiselnosti uporabe divjih rastlin v svojem življenju pridemo med drugim tudi do tega, da so dejansko revolucionarna “superhrana”, ki je pa zastonj. Prehranski dodatki iz eksotičnih dežel so običajno dragi, kupite jih v nepotrebni embalaži, ki na koncu predstavlja smet in breme za okolje, večkrat podprete delo multinacionalk, ki z naravo in zaposlenimi delajo tako kot ne bi smeli. Masovna proizvodnja je besedna zveza, ki pomeni čim hitreje in čim več. Jasno je, da tu ne moremo govoriti o kakovosti, lahko pa govorimo o negativnem vplivu na naravni svet. Prav tako z nakupom eksotičnih izdelkov vase vnašate nekaj, na kar vaše telo ni primarno prilagojeno – živite namreč tu, kjer živite in ne v tropskem deževnem gozdu. Medtem pa prav zelo blizu vas raste kopriva, ki naj bi bila po vsebnosti rudnin, beljakovin in drugih učinkovin najmočnejše “superživilo” severne poloble. Hitro se pridružijo še regrat, čemaž, kurja črevca in množica drugih užitnih divjih rastlin. Kot pravi Dario (2017): “Splošno je znano, a smo večinoma pozabili na to, da je divja hrana “superhrana”. Pravzaprav je vsaka hrana superhrana, samo da je hrana. A kaj, ko večina hrane tako imenovanega civiliziranega sveta ni hrana.” Zato odstrimo tančico ali pa kar debelo zaveso in pokukajmo na zeleno stran.

Včasih se zgodi, da se človek znajde na drugem koncu sveta – torej potuje, raziskuje ali kaj drugega. Takrat pa le pogumno poskusiti vse kar bogatega nudi tamkajšnja narava. Torej dobro je, da naša življenja niso osnovana in odvisna od oddaljenih živil in snovi, vsekakor pa je planet eden in skupen in vsi okusi užitnega naravnega sveta so seveda zelo zanimivi. Najbolj spodbudno in zdravilno pa naj bi na človeka delovala hrana, ki raste v njegovi bližnji okolici. Posebej taka, ki za uspevanje ne potrebuje specialne nege. S tem se nekako sklene smiseln življenjski krog – prepoznaš dobrine v lastnem okolju, jih uživaš in preživiš. Tako si samooskrben in tvoje življenje je trajnostni element naravnega krogotoka ali funkcionalni organ narave. Ko vklopiš svoj “pamtiobčutek”, ti bo telo po vsej verjetnosti sporočilo, da se na tak način počuti najbolje. In ne, ne gre za enolično hrano, ki bi jo bilo “fajn” popestrit z ne vem čim. Le spoznati je treba našo “domačo divjo eksotiko”, ki s premnogimi močmi čaka na kandidate, kateri bi se uglasili z njo.

Nabiralci divjih rastlin varujemo naravo

Pri nabiranju je pomembno, da je misel o varovanju naravnih rastišč vedno prisotna. Po pravilih zeliščarske etike naj na rastišču ostane 1/3 rastline, da se lahko narava obnavlja. Prav tako užitnih rastlin nikoli ne puljimo, razen če korenino potrebujemo za kak poseben namen. Mnoge zdravilne rastline so tudi ogrožene in zaščitene (arnika, encijan oz. košutnik …), tako rastlinja iz rdečega seznama ne nabiramo! Sočasno imamo na voljo ogromno invazivk, ki spadajo med užitne divje rastline in v okolju zaradi izpodrivanja domačega rastja niso zaželene, a tako prinašajo idealno priložnost, da jih pojemo ali uporabimo za določene shranke. Skoraj vse invazivne rastline so namreč užitne in kot že sporoča njihova impozantna zunanja podoba ter neverjetna življenjska moč – res so močne in tako rekoč zdravilne. Če se vam zdi lepo poznati svoje sosede v človeški in živalski obliki, le potrkajte še na rastlinska vrata. Kar pogumno in brez strahu, a z glavo na pravem mestu – gremo na divje.

Avtorica zapisa: Karmen Gajšek, Kje so tiste rožice?

Drensko Rebro, 14. 11. 2020

 

Viri in literatura:

Užitne divje rastlin s skuto in krompirjem