Gozdni piščanec je v resnici le prevod iz angleščine. Teh ponavadi ne maramo, ampak v tem primeru je res informativen. Če ga pravilno pripravimo, dobimo res dober približek tistega, kar je ponavadi najbolj znano pri živalskih piščancih. Po naše pa je pravo ime gobe žvepleni lepoluknjičar.

Kaj je na spodnji sliki? Meso? Ne!

Gozdni piščanec je! Na včerajšnjem Ljudskem večeru smo ga pripravili za pokušino in izginil je, kot bi mignil. Nekateri so najprej malo nezaupljivo pogledovali, kaj je to za ena reč, potem pa je bilo treba pohiteti, če si hotel dobiti še drugi kos.

Gozdni piščanec je ena tistih gob, pri katerih ime ni iz trte izvito. Njegovo meso je čvrsto, a hkrati sočno, in če ga pravilno pripravimo, po teksturi in celo nekoliko po okusu res spominja na piščanca.

Pri nas mu seveda ne rečemo uradno gozdni piščanec. Njegovo slovensko ime je žvepleni lepoluknjičar, Laetiporus sulphureus. Angleži pa so bili pri poimenovanju nekoliko bolj praktični in mu pravijo chicken of the woods – gozdni piščanec.

Kaj pomeni pogojno užiten? Koliko užiten je gozdni piščanec?

Pogojno užiten v svetu gob pomeni, da je gobo nujno termično obdelati, ker je surova strupena. To velja tudi za žveplenega lepoluknjičarja. Pri pogojno užitnih gobah se moramo nujno prepričati, kakšna termična obdelava je potrebna. Ali je dovolj 10 sekund kot pri česnovki, ali je potrebno vodo odlliti in zavreči kot pri mraznicah … Za našo gobo gozdni piščanec velja, da ga dobro termično obdelamo. Lahko ga prekuhamo v vodi, lahko pa dobro popražimo na ponvi ali ga spečemo v pečici.

Še ena stvar je pomembna, da pri gozdnem piščancu izbiramo le mlade gobe. Te bomo prepoznali tako, da če jih (ko smo še ob drevesu) strisnemo in če iz njih še priteče voda in so še vedno sočne, bodo pravšnje za nas. Stare gobe olesenijo in se pri pripravi ne zmehčajo več, zato so kulinarično neuporabne.

A sedaj se pogovorimo o eni še bolj pomembni uporabnosti, ki je tako pomembna za našo družbo, pa jo večkrat spregledamo.

Gozdni piščanec – mlad je pogojno užiten

Staro drevo ni samo bolno drevo

Če drevo zaradi svoje lege predstavlja nevarnost za ljudi, hišo ali cesto, je seveda potrebna strokovna presoja njegove varnosti. Toda prisotnost glive sama po sebi še ni razlog, da moramo vsako takšno drevo naslednji dan podreti. Še posebej ne v urbanem okolju. Stara drevesa so namreč nekaj, česar z mladimi sadikami ne moremo preprosto nadomestiti. V njihovih duplinah, razpokah, pod lubjem in predvsem v počasi razpadajočem lesu nastajajo življenjski prostori, ki jih mlado, zdravo in lepo negovano drevo preprosto nima. Kar je za nas znak propadanja, je za nekoga drugega lahko dom.

In eden najlepših primerov je rogač.

Naš največji hrošč potrebuje star les. Njegove ličinke se več let razvijajo v trohnečem lesu, preden iz njih nastane tisti veliki hrošč z značilnimi »rogovi«, ki ga poznamo skoraj vsi (samo moški osebki imajo klešče). Razvoj lahko traja tudi okoli pet let. Če iz okolice odstranimo ves star in razpadajoč les, zato ne odstranimo samo »neurejenosti«, ampak odstranimo življenjski prostor. Prav rogaču namenjamo posebno pozornost tudi pri projektu Rožni vrt. V njem želimo vrtnice povezati z elementi, ki imajo dejansko vrednost za urbano biodiverziteto – med drugim z mrtvim lesom, skladnjakom, travniškimi kotički, gnezdilnicami za divje opraševalce in drugimi majhnimi habitati. Več o projektu si lahko preberete na strani projekta.

Gozdni piščanec na sosedovem ringloju

RInglo ni najpogostejša vrsta, na kateri raste žvepleni lepoluknjičar. Ime gozdni piščanec je v tem primeru nekoliko zavajujoče. Seveda ga najdemo tudi v gozdu, ampak sama ga pogosto srečujem prav v urbanem okolju ali na najbolj oiskanih turističnih krajih Slovenije. Najbolj mi je v spominu ostal tisti na plaži v Zaki na Bledu. Mnogi turisti so hodili mimo in občudovali živorumeno gobo, a le redki so vedeli, da je ta goba uporabna.

Kot rečeno, pa “moj” gozdni piščanec raste na sosedovem ringloju. Najdemo ga lahko tudi na češnji in drugih listavcih. Žvepleni lepoluknjičarpa vedno raste na lesu. Če se naseli na živem drevesu, povzroča trohnobo lesa. Njegova velika rumeno-oranžna trosišča, ki jih opazimo na deblu, so samo vidni del precej večje tvorbe, ki nevidno naseljuje les.

Gozdni piščanec ali žvepleni lepoluknjičar prijetno mariniran

Žvepleni lepoluknjičar – tu je moj recept

Lepo je, ko ti na bljižnjem drevesu zraste večerja. Receptov za pripravo je veliko, najbolj klasičen kar tisti z jajčki (spomnimo, da mora biti dobro prepečen), tu pa je še ena varianta, ki mu da izgled in okus živalskega piščanca.

Najprej žveplenega lepoluknjičarja za približno 10 minut mariniram v mešanici sojine omake, malo olja, soli, popra in kisa. Ne kompliciram preveč, ker je zanimiv predvsem okus same gobe. Potem ga dobro popečem v ponvi, na eni in na drugi strani. Žvepleni lepoluknjičar ni goba za pokušanje na surovo. Dobra novica pa je, da s pečenjem ne dobimo nekakšnega suhega podplata. Če naberemo mlad, še mehak primerek, ostane po pripravi zelo sočen. Prav zato je kulinarično tako zanimiv.

In če ga boste prvič ponudili komu, ki ne ve, kaj je na krožniku, ga najprej vprašajte, kaj misli, da je. Odgovori znajo biti zanimivi.

Še več lahko-prepoznavnih in uporabnih gob, skupaj z optimalno pripravo, se boste naučili na tečaju: Naberite si svoj vitamin D. Vabljeni!