V Kolumbiji mu pravijo guascas, kar v prevodu pomeni “trak usnja” ali “vrv”, v drugih jezikih pa za rogovilček najdemo nadvse smešne izraze:
- v Malaviju “wamuna aligone” kar pomeni “moj mož spi“
- po angleško je “Gallant soldier” ali hrabri vojak
- po nemško “Franzosenkraut” ali francosko zelišče, ker se je po državi razširil v času Napoleonovih vojn
- pri nas ga po domače imenujemo nemški plevel, včasih pa so ga imenovali trena, kar pomeni pomožni vojak, izraz, ki je v zopet nastal v povezav z Napoleonovo vojsko
Za vsakega se zdi, da zanj krivi soseda. Rogovilček je pogost plevel, a zmagovalec v vsebnosti železa. Ter zdravilna rastlina, ki pomaga celit rane, deluje protivnetno in pospešuje strjevanje krvi.
.
Od kje se je vzel rogovilček?
Domovina rogovilčka je Južna Amerika. V Evropo je prišel okoli leta 1790 kot nova rastlina v zbirki slovitega botaničnega vrta Kew Gardens. Od tam se je kmalu razširil po vsej Evropi, zato danes pravimo, da je naturalizirana rastlina, čeprav je v resnici invazivka. V Sloveniji rasteta dve vrsti, vejicati in drobnocvetni rogovilček. Ločita se po dolžini socvetnih pecljev in po količini žlezastih laskov, v kulinariki pa sta si po užitnoti in okusu enakovredna.
Naši kmetje so ga poimenovali nemški plevel, ker naj bi k nam prišel med vojno. Kmetje se včasih težko bojujejo proti njemu, ekološki le tako, da ga kosijo preden zacveti, kar pa ni lahko, saj lahko cveti že zelo majhen. Da bi ga pojedli, izgleda v tem oziru odlična ideja. V Sloveniji rasteta drobnocvetni in vejicati rogovilček, ki sta oba enako kulinarično uporabna.
.
Bi Popaj jedel rogovilček?
Za neugleden plevel, je rogovilček zelo okusen in zdrav. Okus mladega rogovilčka spominja na solato berivko.
Rogovilček je rastlina, ki vsebuje pomembe minerale. Izstopa po vsebnosti železa, kalija ter ima veliko mangana. Če bi popaj lahko izbiral, bi gotovo izbral rogovilček. Rogovilček ima kar 3-krat več železa kot špinača. Med vsemi zelenimi rastlinami, ki rastejo okoli nas, menda največ, poleg regačice.
Zanimiv pa je tudi mangan, ki ima pomembno vlogo pri pretvorbi maščob in oglikovih hidratov. Znano je, da imajo bolniki s sladkorno boleznijo ali z osteoporoza lahko manj mangana v krvi, pomanjkanje pa je pogosto tudi pri živalih in hišnih ljubljenčkih. Po drugi strani je mangana lahko tudi preveč, predvsem na področjih, kjer pitna voda vsebuje visoke koncentracije tega mikroelementa.
V znanstveni literaturi se rogovilček pojavlja predvsem v zvezi s fitoremediacijo. To je proces odstranjevanje nezaželenih snovi, na primer težkih kovin, bencina, pesticidov iz zemlje ali drugega medija. V zadnjem času pa se nabira tudi vse več dokazov o njegovi antioksidativni in protivnetni učinkovitosti, delovanje pri zniževanju krvnega tlaka ter lajšanju želodčnih težav. Dokazali so, da izvlečki iz rogovilčke inhibirajo encim hialuronidazo in tako pospešujejo celjenje ran.
.
Dovoljeno, da ga jeste kot zelenjavo
Količinsko se pri rogovilčku ne potrebujete obremenjevati, razen če imate motnje v strjevanju krvi. Le posezite po dobrih receptih. Spodnji je en res dober in legendaren.
Spodnji recept z rogovilčkom je bil objavljen v Odprti kuhinji, skupaj z še dvema pleveloma, ki sta obvezna na vsakem vrtu – tolščakom in deteljo. Hkrati pa vas spomnim, da ne pozabite še na druge super plevele:
- boreč z aromo kumaric in nebeškimi cvetovi,
- grenkuljica, iz katere imamo tradicionalno povojčkovo krompirjevo juho tudi Slovenci,
- metlika, ki si iz jedilnikov vrhunskih restavracij utira pot do domačih kuharjev,
- regačica, ki je kar ne zmanjka, ter vrsta drugih plevelov, ki izstopajo po svojih hranilnih vrednostih.
.
Recept: tradicionalna obara z rogovilčkom
Juha, ali bolje rečeno obara, po imenu ajiaco, je tradicionalna jed v Kolumbiji. Posebno značilna je za glavno mesto Bogoto, tisto, ki leži na nadmorski višini 2640 m. Tam rogovilček lahko kupite na tržnici ali v trgovinah. Suhega ali posušenega.
Ta recept predstavlja poslovenjeno različico originalnega ajiaca.
Sestavine za 6-8 oseb:
- 800 g piščančjih prsi in peruti
- 2 čebuli
- glavica česna
- 1,8 litra vode
- 1 kg krompirja
- 200 g vložene koruze v zrnju (v originalu so tu celi storži koruze, ki jih je prav tako mogoče kupiti v trgovskih centrih pri nas)
- šop listov mlade čebule ali stoletne čebule
- 120 g vršičkov rogovilčka (njegov okus v teh poletnih dneh je odličen, proti koncu poletja pa postane bolj izrrazit, zato njegovo količino v receptu zmanjšajte)
- sol in poper
- kisla smetana
- kapre ali njihov nadomestek
Kot vedno, se najprej podajte na nabiralniški obhod. Na vrtu naberite rogovilček in ga doma po potrebi umijte. V loncu popecite piščanca, dodajte dobro nasekljano čebulo, posolite. Pokrito kuhajte dokler čebula ne upade. Nato dodajte še stisnjen česen in takoj, ko zadiši, postopno dolijte vodo. Nato se lotite krompirja, ga olupite in narezite na večje kose, dodajte koruzo, liste čebule, narezan rogovilček in začimbe po okusu. Za rogovilček ni potrebe, da se kuhatoliko časa kot krompir, zato ga dodamo kakšne 5 minut pred koncem. Kuhajte dokler se krompir ne zmehča.
V originalnem receptu uporabljajo tri vrste krompirja in vsaj eden je tak, ki se razkuha in na ta način zgosti juho. Zato del krompirja lahko pretlačite, da bo obara postala bolj gosta.
Originalni ajiaco postrežejo s smetano, kaprami in avokadom. Jaz sem vzela domačo smetano in domači nadomestek za kapre – v kis vložene cvetove regrata.
Okus tako pripravljene juhe je osvežilen, malce nenavaden, a se ga zlahka privadijo tudi zahtevni jedci. Izkaže se, da je plevel nad katerim se pogosto hudujemo, prav za prav hranilna in presenetljiva specialiteta.
Fotografije: Katja Rebolj
